Vse, kar moramo vedeti o računalniški tomografiji (CT)

Tomografija je skupno ime za slikovne metode, pri katerih se prikaže le določen prerez človekovega telesa. Beseda tomografija izvira iz grščine, beseda tomo pomeni rezino in beseda graphos sliko. Ena od tomografskih metod je tudi računalniška tomografija ali krajše CT (ang. Computed Tomography).

Računalniška tomografija (CT) je pogosta diagnostična preiskava, s katero si zdravniki že 50 let pomagajo pri diagnostiki različnih obolenj. Omogočila je pregled prerezov človeškega telesa z zelo visoko kontrastno ločljivostjo in zato dobro preglednostjo tkiv z majhnim lastnim kontrastom. Prvo napravo so izumili v angleškem Wimbledonu leta 1971, ko so opravili prvo CT-slikanje možganov pri človeku, ki je trajalo dobrih pet minut, nadaljnja računalniška obdelava pa dve uri in pol. Kmalu zatem se je uporaba računalniške tomografije v klinične namene razširila po vsem svetu. Uporaba CT-ja je tudi v Sloveniji splošno razširjena.  

Pri postopku CT gre za slikanje telesa s pomočjo rentgenskih žarkov, katerim je pacient izpostavljen le med neposredno preiskave. Nato se med postopkom s pomočjo računalnika obdela veliko število rentgenskih posnetkov, slikanih iz različnih zornih kotov. Tako se pridobijo natančne slike notranjosti telesa, ki so zdravnikom v pomoč pri diagnosticiranju in zdravljenju številnih bolezni. Slike nato pregleda zdravnik radiolog.

 

Sestava CT-naprave

CT-slikanje deluje zelo podobno kot druge rentgenske preiskave, kar pomeni, da se izkorišča lastnost, da različni deli telesa absorbirajo rentgenske žarke v različnem obsegu. Razlika v absorpciji med posameznimi organi omogoča natančen prikaz in razlikovanje med posameznimi organi.

Naprava za računalniško tomografijo (CT) je sestavljena iz cevi, v kateri so izvori rentgenskih žarkov, ki med preiskavo potujejo skozi pacientovo tkivo, medtem pa njihova moč slabi. Takšen oslabljen žarek zaznajo detektorji CT-naprave, ki so na nasprotni strani izvora žarkov. Računalnik nato prejete podatke analizira in izračuna količino absorbiranih žarkov za majhne volumenske enote, zbrane informacije pa se pretvorijo v sliko. Da bi pridobili čim večjo ločljivost končne slike, se mora objekt preslikati iz čim več različnih projekcij (kotov).

Računalniška tomografija (CT) je izjemno natančen in zanesljiv, vendar zaradi velikih obsevalnih doz ni mogoče pregledati celotnega telesa naenkrat. Pregleda se le tisti del, kjer obstaja sum na bolezensko stanje, tj. poškodbe, krvavitve in podobno. Med preiskavo telo prejme ionizirajoče sevanje, v povprečju toliko, kot bi ga sicer dobili v dveh do petih letih (v nekaterih primerih tudi več) naravnega sevanja. Strokovnjaki menijo, da je to sprejemljiva vrednost v primerjavi z diagnostično vrednostjo, ki jo prinese preiskava. Preiskav z računalniško tomografijo ne opravljajo pri nosečnicah.

 

Najpogostejše preiskave CT-slikanja v medicini

Računalniška tomografija (CT) se v medicini široko uporablja, saj lahko zelo natančno in zanesljivo pokaže težavo. Najpogosteje se uporablja pri:

• iskanju mesta različnih okužb;
• onkološki diagnostiki (nadaljnjem spremljanju napredovanja in uspešnosti zdravljenja rakave bolezni) ter pri diagnostiki mišičnih in kostnih bolezni (zlomi, tumorji), velika prednost preiskave je, da natančno prikaže mesto tumorja in njegovo razširjenost v druge organe;
• pregledu hrbtenice (prednost preiskave je, da je pregled povsem neboleč, denimo ugotavljanje poškodb medvretenčnih ploščic);
• pregledu srčnega ožilja (poapnenje ali krvni strdek v žili);
• nekaterih diagnostičnih in terapevtskih postopkih, kot so operacije, biopsije in radioterapije;
• diagnostiki urgentnih stanj (sum na notranje poškodbe ali notranje krvavitve).

 

Priprave na računalniško tomografijo (CT)

Posebne priprave na CT-preiskavo niso potrebne, razen v primeru, da pacient prihaja na CT trebuha. V tem primeru mora biti pred preiskavo šest ur tešč. Zelo pomembno je, da pacient na preiskavo prinese vso obstoječo zdravstveno dokumentacijo (potrebni so podatki o vseh kirurških posegih, predvsem na ledvicah in sečilih; o sladkorni bolezni; o povišanem krvnem tlaku; putiki; onkoloških obolenjih) ter izvide, ki so povezani z obravnavanim medicinskim problemom. Obenem mora pacient na CT-slikanje prinesti največ sedem dni star laboratorijski izvid ledvične funkcije (vrednost kreatinina) in seznam vseh zdravil, ki jih prejema. V primeru, da je vrednost kreatinina višja od 130 mmol/l, mora pacient o tem obvestiti zdravnika, ki ga je napotil na CT-preiskavo in ga prositi, da se glede izvedbe posvetuje z radiologom.

 

Kako poteka CT-slikanje?

Pred preiskavo pacienta sprejme in nanjo pripravi radiološki inženir, ki CT-napravo med preiskavo tudi upravlja. Pred preiskavo mora pacient odstraniti vse kovinske predmete s predelov, kjer bo opravljeno slikanje (nakit, dele oblačil in podobno) ter obvestiti osebje o morebitnih vsadkih v telesu, ker lahko ti vplivajo na kakovost slike. Doječe in noseče matere morajo na svoje stanje nujno opozoriti zdravstveno osebje. Preiskava navadno traja približno 15 minut.

Med CT-preiskavo se rentgenska cev vrti okoli pacienta, ki leži na hrbtu na preiskovalni mizi, v nekaterih primerih pa tudi v drugem položaju, če dobi takšno navodilo od zdravstvenega osebja. Pomembno je, da je pacient med preiskavo povsem miren in da natančno izpolnjuje navodila zdravstvenega osebja, še posebej, če ga zaprosijo, da zadrži dih. Vsako gibanje lahko močno vpliva na kakovost slike.

V tem času se posname veliko število rentgenskih posnetkov dela telesa, medtem ko absorpcijo rentgenskih žarkov zaznajo detektorji znotraj cevi. V postopku rentgenskega CT-slikanja se rentgenska cev in detektorji zavrtijo za 360 stopinj, pri tem pa naredijo okoli tisoč rentgenskih slik. Poseben računalniški program obdeluje zbrane podatke, nato pa številne dvodimenzionalne presečne slike računalnik sestavi in pretvori v večdimenzionalno sliko, ki razkriva natančen pogled v notranjost telesa. 

Tako pridobljene slike imajo precej višjo ločljivost od klasičnih rentgenskih posnetkov, zato zdravnik lahko zanesljivo razlikuje med različnimi vrstami tkiv, na primer med mišičnim, maščobnim in kostnim. Sodobne CT-kamere delujejo tako hitro, da lahko preslikajo velik del telesa v samo nekaj sekundah, še hitreje pa to lahko poteka pri majhnih otrocih. Takšna hitrost je koristna za vse bolnike, zlasti za otroke, starejše in kritično bolne, ki med preiskavo težko mirujejo. Za otroke je treba prilagoditi tehniko slikanja glede na njihovo velikost in predele preiskovanega dela telesa, da bi zmanjšali prejeto dozo sevanja.

Za boljše razlikovanje med posameznimi vrstami mehkih tkiv in za prikaz žilnih struktur se pri CT-slikanju pogosto uporabljajo kontrastna sredstva, ki se vbrizgajo v žilo. Pri slikanju trebušnih organov pa lahko bolnik kontrastno sredstvo tudi zaužije. Po preiskavi s kontrastnim sredstvom mora pacient ostati na opazovanju v čakalnici še vsaj pol ure, če bi morda prišlo do morebitnega alergijskega zapleta. Pol ure po preiskavi se mu odstrani venska kanila in pacient lahko odide. Zaužiti mora veliko količino tekočine, da se kontrastno sredstvo čim prej izloči iz telesa.

Ob koncu preiskave slike pregleda zdravnik radiolog, izvid in spremljajoče slike pa se nato pošljejo zdravniku, ki je pacienta napotil na preiskavo.

Želite izvedeti več o radioloških preiskavah? Preberite Vse, kar moramo vedeti o magnetni resonanci

 

 

Preiskave z računalniško tomografijo

Angiografija s pomočjo računalniške tomografije (CTA)

Rentgenska preiskava ožilja s CT je diagnostična metoda, pri kateri se ugotavljajo bolezenske spremembe na žilah. Pri preiskavi CTA se  pacientu med preiskavo v žilo na roki vbrizga kontrastno sredstvo, pozneje pa se z računalniško obdelavo lahko dobro prikaže bolezensko stanje v žili. Metoda CTA je zanesljiva pri ugotavljanju vretenastih lokalnih izboklin (anevrizem) v možganih in aorti, pri zožitvi ali zapori arterij na vratu, pri prikazovanju nekaterih tumorjev, poškodbah aorte ter pljučni emboliji.

PET/CT

PET ali pozitronska emisijska tomografija se najpogosteje uporablja pri odkrivanju obsega in lokacije rakavih tvorb v organih ter mehkih tkivih. Rakave celice porabijo več glukoze kot zdrave celice in organi, zato se v telo vnese radioaktivna snov, ki je vezana na glukozo. S slikanjem se nato prikaže poraba glukoze v organih in tkivih telesa, nato pa se  lahko  locirajo rakave celice, saj so te posrkale več radioaktivne snovi. Tako se lahko oceni, katere celice in tvorbe so zdrave ter katere rakave. Poleg iskanja malignih obolenj se lahko uporablja tudi za ugotavljanje vnetnega žarišča in v nevrologiji za opredeljevanje nekaterih vrst demence.  

SPECT/CT

SPECT ali enofotonska izsevna tomografija izkorišča tehnecijeva jedra Tc99, ki oddajajo fotone točno določenih energij. Detektorji SPECT zabeležijo večje število različnih projekcij porazdelitve radioaktivnosti v telesu, nato pa z različnimi rekonstrukcijskimi algoritmi ustvarijo tridimenzionalno sliko porazdelitve radioaktivnosti v telesu. Uporablja se za diagnostiko bolnih tkiv, ki jih pokaže radioaktivno sredstvo, ki ga je zdravnik vbrizgal v telo pacienta.

 

Ali CT-slikanje človeku močno škodi?

Za preiskavo CT se zdravniki odločijo, kadar je treba prikazati organe, ki jih z drugimi slikovnimi metodami težko dosežemo, na primer možgane ali organe prebavnega trakta. Dobra stran preiskave je, da je ta preprosta in neboleča, obenem pa zelo zanesljiva. Slaba stran preiskave pa, da je obsevanost bolnika večja kot pri slikanju z rentgenskim aparatom. Med preiskavo naše telo v povprečju prejme toliko ionizirajočega sevanja, kot bi ga sicer dobili v dveh do petih letih življenja. To je sprejemljiva vrednost v primerjavi z diagnostično koristjo, ki jo prinaša preiskava. Nosečnic, razen izjemoma, na CT-slikanje ne pošiljajo, ker bi sevanje lahko povzročilo okvare ploda.

 

Morebitni zapleti po CT-preiskavi

Kadar je bilo v preiskavo vključeno tudi kontrastno sredstvo, lahko to pri določenih pacientih vzbudi neprijetne občutke, ki se kažejo kot slabost, siljenje na bruhanje, kovinski okus v ustih, občutek toplote v telesu in občutek tiščanja na vodo. Resnejši zapleti, kot so alergije ali poslabšanje delovanja ledvic, so redki. Alergije so največkrat blage (rdečica kože, srbečica), lahko pa se, sicer zelo redko, pojavijo tudi težji zapleti, na primer oteklina obraza ali trupa, težko dihanje, astmatični napad, krči in šok.

Pacienti s slabšim delovanjem ledvic in pacienti s sladkorno boleznijo so lahko izpostavljeni poslabšanju delovanja ledvic, kar povzroči kontrastno sredstvo. V teh primerih je pred preiskavo potrebna posebna priprava (z zdravili, pitjem tekočine ali intravenskim dovajanjem tekočine v telo). Zapletom se zdravniki lahko izognejo tako, da pacient na pregled prinese svež laboratorijski izvid ledvične funkcije.